Ob zori me je zdramilo nekakšno umivanje po obrazu in nežni dotik sem občutil s hvaležnostjo. Kmalu nato sem ugotovil, da sem bil deležen ljubeznivosti psa, ki me je lizal po obrazu in sem se počutil kot pijani norec. Čutil sem se zares ponižanega, kar si ni težko predstavljati.<$FPrvi prevajalci rokopisa Ibn Fadlana so bili kristjani, ki niso poznali arabske kulture. Njihova interpretacija tega odlomka odseva to nevednost. V zelo svobodnem prevodu Italijan Lacala (1847) pravi: »Zjutraj sem se predramil iz pijanskega mrtvila kot navaden pes in sem se svojega stanja zelo sramoval.« Skovmand v svojem komentarju iz leta 1919 na hitro sklene, da »človek ne more zaupati zgodbam Ibn Fadlana, saj je bil med bitkami pijan in to tudi priznava.« Du Chatellier, potrjeni vikingofil, je bil prizanesljivejši. Leta 1908 je zapisal: »Arabca se je hitro polotila pijanost bitke, ki je pravo bistvo nordijskega junaškega duha.«Za razlago aluzije Ibn Fadlana se moramo zahvaliti Masudu Farzanu, sufijevskemu učenjaku. Ibn Fadlan se namreč primerja z junakom neke zelo stare arabske šale:Pijan mož pade ob cesti v lužo svojega lastnega bruhanja. Mimo pride pes in mu prične lizati obraz. Pijanec misli, da mu usmiljena duša umiva obraz in hvaležno reče: »Naj ti da Alah ubogljivih otrok.« Potem pes dvigne taco in pijanca poškropi. Ta na to reče: »In naj te bog blagoslovi, brat, ker si prinesel tople vode, da bi mi umil obraz.«Zgodba vsebuje običajno arabsko obsodbo pijanosti in namig, da je žganje umazano, tako kot je nečist urin.Ibn Fadlan je verjetno pričakoval, da bralec ne bo mislil, kako je bil pijan, ampak da se je srečno izognil temu, da bi pes uriniral po njem, tako kot se je pred tem v bitki izognil smrti: tu gre, z drugimi besedami, za omembo še enega položaja, ko se je izkazala sreča.>