njih; urediti je treba tako, da lahko na podlagi kateregakoli splošnega registra najdemo posameznika in da se, narobe, mora sleherni podatek iz individualne preiskave poznati v računih celote. Preskus s pomočjo vsega tega pisnega aparata, ki ga spremlja, odpira dve možnosti, ki sta korelativni: posameznik se vzpostavi kot objekt, ki ga je mogoče opisati, analizirati, pa ne zato, da bi ga reducirali na »specifične« značilnosti, kakor počno naravoslovci v zvezi z živimi bitji; pač pa zato, da se obdrži v svojih enkratnih značilnostih, v svoji osebni evoluciji, spretnosti in zmožnosti obdrži pod pogledom permanentne vednosti; poleg tega vzpostavitev primerjalnega sistema, ki omogoča merjenje globalnih pojavov, opisovanje skupin, karakteriziranje kolektivnih dejstev, ocenjevanje razmikov med posamezniki, njihovo razmestitev v »prebivalstvu«. Zato imajo te drobne tehnike zapisovanja, registriranja, sestavljanja dosjejev, postavljanja v stolpce in v tabele, ki jih poznamo in ki so omogočile epistemološko deblokiranje znanosti o individuu, odločilen pomen. Seveda je upravičeno postaviti tale aristotelovski problem: ali je znanost o posamezniku mogoča in legitimna? K velikemu problemu nemara sodijo velike rešitve. Vendar pa obstaja droben zgodovinski problem v tem, da se je proti koncu XVIII. stoletja pojavilo tisto, kar bi lahko uvrstili pod okrajšavo »klinične« znanosti; problem vstopa individua (ne pa več vrste) v polje vednosti; problem vstopa posamičnega opisa, vprašalnika, anamneze, »dosjeja« v splošno delovanje znanstvenega diskurza. Na to preprosto dejstveno vprašanje je nedvomno potreben odgovor brez veličine: pogledati je treba k tem pisnim in registracijskim postopkom, pogledati je treba k preskusnim mehanizmom, k formiranju disciplinskih dispozitivov in k formiranju novega tipa oblasti nad telesi. Nastanek znanosti o človeku? Najbrž ga moramo iskati v teh neslavnih arhivih, v katerih se je izdeloval moderni skupek prisil nad telesi, gibi in obnašanji. 3. Preskus, ki ga obdajajo vse njegove dokumentarne tehnike, spremeni slehernega individua v »primer«: primer, ki je objekt za spoznanje, hkrati pa oprijemališče za oblast. Primer ni več tako kakor v kazuistiki ali jurisprudenci skupek okoliščin, ki kvalificira dejanje 211