Bilo je neverjetno. Predavateljica, malenkostna, dlakocepska stara devica, je s hreščavim glasom skicirala kazuistiko laganja, ki ne bi mogla biti bolj omejena in neživljenjska. Ženska, ki ji nikoli ni bilo treba živeti v zapredku laži neke diktature, kjer je spretnost laganja lahko vprašanje življenja ali smrti. Lahko Bog ustvari kamen, ki ga ne zmore dvigniti? Če ne, potem ni vsemogočen; če da, potem tudi ni, kajti zdaj obstaja kamen, ki ga ne zmore dvigniti. To je bil način sholastike, ki se je zlivala iz ženske v prostor, ženske, ki je bila iz pergamenta, z umetnim ptičjim gnezdom sivih las na glavi.