Povsem nesprejmljivo je zato, da 150. člen, ki smo ga danes razveljavili, za ta prag postavlja gole razloge za sum, ki so v policijski praksi policijske države Jugoslavije predstavljali vse prej kot kakršenkoli prag --, ampak so bili pravna norma brez vsebine in praviloma tudi brez sankcij (lex imperfecta). Tudi dejstvo, da ne razlogi za sum niti utemeljen sum kot kriterija v naši pravni zgodovini nikoli nista imela konkretne kazuistične vsebine, samo otežuje že tako težko situacijo. Če bi namreč iz zbrane sodne prakse in ustavnopravne kazuistike vsaj bilo razvidno, kaj kateri od obeh pojmov pomeni, potem bi vsaj približno konkretno lahko tudi vedeli, kakšen je predpogoj za državni napad na povsem temeljno posameznikovo ustavno pravico do zasebnosti. V luči tega je še toliko bolj nesprejemljivo, da je zakonodajalec kljub jasni ustavni dikciji v 37. členu Ustave kot predpogoj za vstop v zasebnost osumljenega posameznika predpisal razloge za sum, za katere točno vemo, da ne predstavljajo za državo nikakršne ovire, ker so kot prag še nižji kot utemeljen sum.