Pipanova interpretacija se pri tem navezuje na novejše uprizoritve Marivauxa, od Jena Vilara že sredi petdesetih let do Patricea Chéreauja in Luca Bondyja (o čemer poroča tudi novogoriški gledališki list). Njegova analiza Zmagoslavja ljubezni je – enako kot odrska izvedba – radikalna in popolnoma konsistentna, lucidno, natančno (in duhovito) speljana nemara do zadnje meje Marivauxove komičnosti, ne da bi pri tem kakorkoli poškodovala, njeno imanentno dramaturško logiko. Tu ni seveda nič več od tiste prijazne, graciozne (in zmeraj nekoliko dolgovezne) retorične lahkotnosti pod pudrom in lasuljo, s kakršno je Marivauxa odpravljalo tradicionalno gledališče. Pred nami je spodnja stran, je svojevrsten negativ rokokojevske udvorljive galantnosti in Marivauxovega ljubezenskega optimizma. Uprizoritev nam razkrije, kako gre v vseh teh blestečih ljubezenskih disputih dejansko za neskrupolozno premočevanje in za odkrit oblastniški interes; kako ni zapeljevanje pri vsej svoji verbalni bravuroznosti nič drugega kot sprevrženost, zloraba čustva, nesramna laž v obraz, nasilje; kako je v Zmagoslavju ljubezni vsa »marivaudage« pravzaprav le prevarantska kazuistika; erotizem pa seveda nič drugega kot mimikrija, ki niti ne poskuša skriti svoje brutalnosti in nihilizma.