verzibilnost ali trajnost otroštva, ki je specifično človeška. »Zlasti po nečem se raziskovalno vedênje katerekoli živali razlikuje od človeškega: pojavlja se zgolj v kratkem razvojnem obdobju živali. Vse, česar se vrana prek dejavnega eksperimentiranja, tako podobnega človeškemu, nauči v prvem obdobju življenja, se nemudoma utrdi v spretnostih, ki so vse manj spremenljive in prilagodljive, tako da se skoraj ne razlikujejo več od instinktivnih vedênj. Ø...] Pri človeku pa raziskovalno vedênje traja vse do starosti: človek je in ostaja bitje, ki nastaja« (Lorenz 1974). Spomnimo se, da otroštvo pomeni predvsem odsotnost izdelanega, »instinktivnega« komunikacijskega kodeksa; pomeni začetno afazijo oziroma posedovanje zgolj zmožnosti govora, ki je kot taka še vedno negovorjenje. Otroštvo je dober primer, ki kaže na istopomenskost vrzeli in zmožnosti. Pri človeškem bitju otroštvo ni prehodna epizoda, temveč stalen način bivanja. To ugotavlja tudi sociologija, ko odkriva nekatere puerilne poteze odraslega življenja v sodobnih metropolah. Otroštvo v smislu kroničnega stanja se poleg tega ujema z neodločnostjo in negotovostjo. Slednji sta čustveni tonaliteti pojma zmožnosti: sta občutji, ki stalno spremljata doživljanje nedoločenega. Neodločnost in negotovost se kažeta zlasti v duševnem stanju sramu. Sram je drobec otroštva, ki ga vse življenje nosimo s seboj. Toda zakaj se sramuje majhen, komaj rojen otrok? Ne nosi krivd, ni prelomil nobenega pravila, ni naredil ničesar »sramotnega«. Zakaj torej izkazuje to čustvo? Najnovejše raziskave eksperimentalne psihologije pravijo, da se novorojenec ne nauči občutja sramu; nasprotno, sram je tako kot smeh in jok »primarno«, tj. prirojeno čustvo. Toda če se sramu ni naučil, vprašanje postane še bolj neodložljivo: kaj ga od samega začetka spodbuja k izkazovanju neke neprijetne zadrege, občutka sramu? Odgovor: izvor primarnega, prirojenega sramu je prav v tem, da se otrok ne orientira instinktivno, da je neodločen, da ne ve, kaj storiti. Sramujemo se (ko smo majhni in ko smo veliki), ker se ne počutimo na svojem mestu, ker nimamo svojega okolja.